Christopherju Nolanu je v Odiseji (2026) uspelo pokazati Homerjevo genialnost. Žal ne po svoji zaslugi – kvečjemu obratno. Ob vsem govoričenju, melodrami in votlih likih človek še toliko bolj ceni, kako so se neki ljudski epi skozi stoletja napol spontano izklesali v dramsko, tematsko in estetsko tako izčiščeno celoto. Izmaličiti in izprazniti jo lahko uspe samo holivudski mašineriji, ki je zmožna samo še praznega spektakla, kakršnega bi kritiki v kakem drugem času raztrgali.
V izhodišču sem imel visoka pričakovanja. Ne toliko zaradi kritikov, ki so se spet izkazali za čredne živali, ampak ker mi je Nolan načeloma všeč. Resda je kdaj preveč pretenciozen glede na svoj realen domet. A običajno mu uspe lepo spojiti vzdušno dramo z intelektualnim igračkanjem.
V Odiseji pa se mi je zdelo, kot da je skoraj nalašč zavozil vsak ključen moment. Začenši z osrednjo poanto. Če prav razumem, po njegovem Odisejeva odiseja ni nič več kot alegorija za povojno posttravmatsko stresno motnjo. Interpretacije se seveda že od pamtiveka homerskih študij razhajajo, in ni mišljeno, da bi današnjiki prišli do “prave”. Ampak v razlagah smo lahko bližje ali dlje. In Nolan je po mojem bolj kot ne zgrešil.
Najprej zato, ker je omenjeni kliše že res utrujen, saj ga holivudski scenaristi vtikajo v vsako špranjo, kot da se človeškega izkustva več ne da razumeti drugače kot skozi motnje in travme. Večji problem je, da vojna sploh ni velika tema Odiseje, marveč Iliade, ki jo je, pomenljivo, Nolan najprej nameraval režirati, a jo je potem prevzel Wolfgang Petersen, ki je posnel Trojo (2004). Nolan je Odisejo očitno režiral kot bi slednjo, vendar ji tudi po zabavljaških merilih ne seže do kolen.
Ni narobe, da se na vojno navezuje, čeravno je v Homerjevi Odiseji slišati kvečjemu njen odmev. Moti me, da se je loti s povsem moderno moralno senzibilnostjo, hkrati pa pri tem povozi vse ostale teme. Homerski Grki so vojno skoraj oboževali, od nje so si obetali čast in nesmrtno slavo. Krvoločnost ni ušla niti prebrisanemu Odiseju (Matt Damon), ki pod Nolanovo taktirko izpade kot samo še en Oppenheimer, razpet med moralne dileme 20. in 21. stol.
Globljih eksistencialnih interpretacij Odisejevega domotožja in vračanja, v katerih bi se lahko navezal na lasten Interstellar (2014), niti ne poskusi odpreti. Moralne simbolike prigod Odisejeve druščine se dotakne samo v prizoru s Kirko, a spraševal sem se, če zato, ker je želel raziskati njen pomen ali posebne učinke.
Potenciala uprizoritve razprtij olimpskih bogov, v katerih se Zevs in Pozejdon igrata z Odisejevo usodo, podobno kot že Troja ne izkoristi. Od bogov se edina pojavi Atena (Zandaya), vendar ne odigra praktično nobene vloge. Nolan je bojda stavil na realizem. Samo po sebi bi to bila legitimna izbira, vendar se pri tem jemlje tako resno, da zgodbo oklesti vse lahkotnosti, zato izpade težaško. Duhovita epizoda, v kateri se Odisej Polifemu predstavi kot “Nihče”, zaradi česar kiklopski tovariši njegovega klica na pomoč ne vzamejo resno, saj jim odvrne, da ga je oslepil nihče, bi lahko prinesla dobrodošlo razvedrilo. Lestrigone namesto kot grozljive kanibale prikaže kot nekakšne viteze, Skilo in Karibdo pa tako generično in mimobežno, da mi kljub vreščanju in klanju ni niti za trenutek zastal dih. Fajake medtem preskoči, in tudi vlogo Lotofagov, katerih opojni lotos je tovarišijo v izvirniku držal od doma, zlije z zdolgočaseno Kalipso, iz katere bi lahko iztisnil erotični naboj, da bi bil vsaj malo manj sterilen.
Te izpuste bi razumel, če jih ne bi izpodrinili toliko bolj razvlečeni akcijski prizori, v katerih se sovražniki grmadijo brez konca in kraja, kot v kakšni streljačini. Smešnih bojnih klicev ne manjka, presenetljivo malo pa je krvi, ki bi jo Nolan, če ga je že tako zanimala okrutnost vojne, lahko povsem smiselno ponazoril. Obsodba vojne je posledično deklarirana, ne pa tudi doživeta.
Filma si resda nisem ogledal v IMAX, zato je mogoče, da sem spregledal kak ključen detajl slike v periferiji. Vendar bi lagal, če bi rekel, da mi je kateri od prizorov padel v oči. Že zato ne, ker ni nikoli dovolj časa, da bi oko postalo. Vse je videti varno lično, a pogrešljivo, široko, a plitko, brez občutka, da je za izbiro kadrov kakšna posebna intenca, ki bi jih povzdignila.
V izvirniku barviti liki so v filmu čustveno ploski, enodimenzionalni, strpani v blockbusterske klišeje in več mrmrajo in godrnjajo, kot povejo. Politična korektnost, ki je Heleno zamenjala s temnopolto Lupito Nyong’o, ni pa vključila niti enega grškega igralca, je še najmanjši problem kastinga. Je nepotrebna, vsebinsko nesmiselna, a zanemarljiva. Bi pa performansi nekaterih igralcev (Zandaya, Elliot Page, Tom Holland) z enoznačno mrkostjo in patetiko bolj spadali v srednješolske produkcije. Krivda gotovo ni samo njihova. Tudi bolj talentirani del zasedbe (poleg Damona morda še Anne Hathaway kot Penelopa) z Nolanovim scenarijem iz sebe ni mogel spraviti kaj prida več.
Tudi če bi, je dialog v vsem hrupu in prekomerno nabitih basih mariborskega Mariboxa v angleščini bilo komaj mogoče razločiti. Mestoma pretirano vznesena, mestoma pa smešno modernizirana dikcija je zvenela kot fanfiction gimnazijca. Na pladnju ponujeni, že izrezljani stihi iz epa – recimo sloviti uvodni – so bili navrženi le pokvečeno. Škoda je, da nam rapsod (raper Travis Scott), ki Penelopinim snubcem (v prvi vrsti Robert Pattinson kot Antinoos) ob udarjanju s palico deklamira trojanski ep, ni delil vsaj katere od anglosaških ustreznic heksametra.
Tudi glasbo je bilo v kinematografskem miksu težko slišati in sem si jo moral doma zavrteti še enkrat na bolj zmernih zvočnikih. Pozabite na razgibane zvočne kulise Gladiatorja (2000) ali Bravehearta (1995). Razen mezmerične naslovne ali itaške teme, ki se žal nikamor ne razvijeta, mi nobena ni ostala v spominu. Tako kot večina filmskih kompozicij zadnjega desetletja, v katerem so notna črtovja skladateljev stare šole nadomestili sintetizatorji, Ludwig Göransson očitno stavi bolj na ponavljanje in gromenje kot na tematsko, melodično razdelanost. Na veliko napovedani tradicionalni grški inštrumentarij se je zato na moje veliko razočaranje utopil.
Občutek imam, da s kritiki in navdušenci nismo gledali istega filma. Seveda ne morem trditi, da bi morala biti moja sodba obča in vsake oči imajo svojega malarja, a zame je Nolanova Odiseja razvlečena (173 min), dolgočasna in zamujena priložnost. S sredstvi, s katerimi je razpolagal, bi nam lahko ponudil vsaj solidno dramo, če že ne poglobljene meditacije o možu mnogih obratov, ki je v svojem vandranju, izgubljenosti in domotožju že pred poltretjim tisočletjem znanil modernega subjekta. Žal se je na svoji odisedaji izgubil tudi Nolan.
2/5