Recenzija Carmine humane v reviji Mentor.
“Poznate ga s festivalov šansona. Kot bi se srečala žlahtno nekdanje trovarstvo in duh zdanjih časov ter se zlila v kitaro in vokal. O prvencu smo se že dolgo barali in zdaj je tu. Na njem Vidovič ni sam, zbral je peščico sotrudnic in sotrudnikov in ustvaril enega najzanimivejših kantavtorsko-šansonskih prvencev, odkar Beč stoji. Angažiran je, a hkrati poetičen. Poetičen je, a hkrati oster do absolutnega. Z dobro umerjenim, inteligentnim humorjem, ki zbode ravno tam, kjer mora, in ki obenem pove tako, kot je. Ne olepšuje, zgolj prikaže barvo duha dežele na način, ki zdaj »igra na sve ili ništa«, zdaj »na ništa ili na sve«, nasmejimo se, ampak nas ogreni, in prav je tako. To je album za razmišljanje, album, ki ni zgolj izkaznica mentalitete, ampak garderobna omara mentalitete (globalizma) vse od uvodne Kolesarske, ki nas v narodno-zabavno-šansonski štimungi vrne v obdobje 2020-22, do Maše za bogataša, kjer molimo za duše neusmiljenih denarnikov. A mar denarniki niso tisti, na katerih svet stoji? Oni zagotovo menijo tako. Kaj bo raja, ki je vsa glupa! Vidovič je kitari pridal harmoniko Matjaza Balažica, violino in flavto Lucie Dajčar, nekaj kitar in bas Timija Krajnca, glasove Sama Ivačiča in prašičje oglašanje Franza Ferdinanda II. Naj bo blagoslovljen v imenu samospevskem.”