Takole nas je Mateja Mirt v objektiv ujela 28. 6. 2024 v Sodnem stolpu. Kako smo se razigrali! No, kako se ne bi – ko imaš zbrano občinstvo, ki pride z odprtimi ušesi, da začuti ritme in melodije, hkrati pa odprtimi duhovi, da pozorno spremlja besedila, se nanje odziva, se smeji in se vživi v zgodbe in življenja.
In kako se ne bi, ko pa imaš za sabo tako žive muzikante, ki niso prišli samo odigrat partitur – itak jih praktično ni –, ampak tam, na licu mesta, ustvarjajo, ekstempore, družno, presenečajo tebe in sebe in vse navzoče. Matjaž Balažic, Luka Gaiser, Samo Ivačič, Timi Krajnc: veselim se naslednjega odrskega srečanja!
Hvala, Gregorju Čeriču s Festivala Lent, da si petek v Sodnem stolpu namenil šansonu in nas tako velikodušno pogostil. Pa našemu Igorju Fekonja, da si nas ozvočil do zadnjega detajla, od pianin in bandoneonov do prašičkov. Pa ekipi Radio Maribor, da so nas prišli posnet.
In hvala vsem, ki ste nam prišli prisluhnit in nam izkazat podporo ter naklonjenost. Snidimo se spet kmalu.
Jaša Lorenčič v svoji lentovski izvidnici o mojih šansonjerskih kriljenjih:
“V Sodnem stolpu je bila računica jasna. »Vrate pusti kuj odprte.« Segreva se, je pa res, da je Primož Vidovič krenil tako predano, da ni pisnil nič, vsaj ne med prvimi tremi komadi. Pustil je, da vse najprej povedo njegova besedila. O tem, da pleši, Barbara, pleši v Reci, reci Barbara. In potem jo prosi odpuščanja. Nese na vrt. S temi rokami? Si gladko predstavljamo, ker česar ni povedal z besedami, je z rokami, ki so bile nekaj med violino in dirigentsko palico. Če je ostal prostor, mesto, luknja za kako podpičje, je pa vskočila četverica v njegovi zasedbi.”