V družbenih in zdravstvenih okoliščinah, v katerih se sprejema, v luči neoliberalne, hedonistične ideologije, ki mu botruje, in zaradi samih konkretnih podrobnosti ne bom podprl zakona o pomoči pri končanju življenja.
V času zadnje referendumske razprave o uzakonitvi pomoči pri končanju življenja se nisem želel na veliko opredeljevati, čeprav je vsak, ki je pozorno bral ali poslušal najbrž zaznal, kam pes taco moli.[1] Vodilo mojega filozofskega in umetniškega udejstvovanja, ki mi ga uspeva uresničevati bolj ali manj dosledno, je, da ljudem ne pametujem, kaj naj si mislijo, kaj šele, kako naj glasujejo, ampak da jim s svojimi razmisleki, zgodbami in satirami ponudim štof in provokacijo, ki bi jim prišla prav pri lastnih. Tudi če bo na koncu njihov sklep v nasprotju z mojim. Svoje naloge ne vidim v tem, da ljudem razmišljanje olajšam, ampak da jim ga otežim.
Zadaj je seveda naivna vera, da si ljudje takega razmisleka dejansko želimo, da smo ga zmožni. Čeprav upam, da vere v to ne bom nikoli izgubil, tudi tokratna razprava kaže vse prej kot na njeno utemeljenost. Zato se mi zdi to pot pomembnejše, da svoj pogled delim, predvsem pa, kolikor morem, utemeljim.
Znamo namreč samo še pamfletariti, eni o sadizmu in kulturi trpljenja, drugi o zastrupljanju in kulturi smrti. Tako kot vsako drugo vprašanje v družbi, v kateri več ni resne politike, ampak samo še individualistična idiotskost v strogem etimološkem smislu besede, se je tudi to vprašanje sprevrglo v navaden plemenski prepir, v katerem redkokdo o čemerkoli razmišlja, marveč prostodušno in nevedno razmetavamo z napaberkovanimi mnenji. Vplivneži, ki jih oba tabora nabirata na vsakem vogalu, si ne vzamejo pet minut, da bi si vsaj prebrali zakon, če nič drugega, pa se že pustijo posneti za Instagram, da trosijo zavajajoče floskule.
Zdi se mi, da nihče ne apelira na moj razum, da me želijo s čustvenimi zgodbicami in sklici na avtoritete samo zavesti, da se pridružim čredi, ker je v njej ta ali oni pomembnež, ki naj bi mi služil za zgled. Zakaj že naj bi me brigalo, kaj si o evtanaziji misli Kučan? Kaj točno naj bi o tako težkih etičnih vprašanjih vedela poljubna igralka? Zakaj mi celo dvorni filozofi, ki naj bi kot kritiki kapitalizma pa ja razumeli, da posameznik ni nikoli sam, atom, ampak je zapleten v razmerja moči svoje družbe in marsikdaj povsem določen z njimi, modrujejo, da pa gre tu iznenada zgolj in samo za razkroj nekega povsem samostojnega in samoniklega individuuma?
Utemeljujočega govora od politikov že dolgo ne pričakujem, ker to, kar v parlamentu gledamo, politika seveda ni. Pričakujem ga pa od ljudi, ki naj bi se z utemeljevanjem poklicno ukvarjali. V redkih primerih, ko si za to vsaj prizadevajo, po drugi strani srečujem dlakocepske protiargumente, ki se raje ukvarjajo z logičnimi zmotami nasprotnikov, pred lastnim premislekom možnih posledic, ki ne govorijo v prid njihovi vnaprej zastavljeni drži, pa si zatisnejo oči.
Kaj je torej moja utemeljitev? Ko predsednik vlade izjavi, da imamo smolo, če imamo žive nepokretne starše, tega preprosto ne morem zavreči kot dobronamernega lapsusa.[2] Sumim, da mu je klasično po freudovsko spodrsnilo, kar si marsikdo potihem misli: Smola je biti bolan. Smola je biti star. Smola je biti šibek. Ljubše bi nam bilo, ko ničesar od tega ne bi bilo. In nikogar, ki bi nas opominjal, da bomo lahko v takšnem stanju nekoč sami, za kogar bi naposled morali skrbeti in se zavoljo drugega odrekati sebi.
Pod vplivom neoliberalnih idealov večne mladosti, lepote in užitka, za katere ima življenje samo še ceno, ne vrednosti, se bojimo starosti, šibkosti, bolečine in bolezni, ki bi našo tržno ceno in užitek zmanjšale. Zato bomo raje tvegali, da trpečemu sporočimo, da je zaradi svojega trpljenja nezaželen, kot pa da bi tvegali, da bi morali trpeti sami ali biti trpljenju priča. S ponudbo zakonske možnosti končanja življenja ga bomo pahnili v svet, v katerem se bo tedaj, ko bo trpel, ko se bo počutil kot breme, imel možnost in pravico, na njeni hrbtni strani pa namignjeno dolžnost, da svoje trpljenje prekine, ostale pa razbremeni.
Vem, kaj pomeni skrbeti za bolnega, čakati in bedeti ob neznosnih bolečinah bližnjega, na katere ne moreš odgovoriti z ničimer drugim kot s stiskom roke in s svojo navzočnostjo. Zato me toliko bolj zmrazi ob misli, da bi tej osebi kadarkoli dal misliti, da je zgolj zato, ker je nemočna, ker je bolna, ker trpi, odvečna; da bi jaz, nek zakon ali neke komisije namigovali ali odločali ali imeli kakršnokoli besedo pri tem, ali ima ali nima dostojanstva, ali je oseba ali ni, ali je njeno življenje smiselno ali pa je – po strokovnem, s tem pa menda objektivnem soglasju – vredno smrti.
Vem tudi to, da bi ta ista oseba obupavala manj in živela s še toliko večjo voljo, kot živi že zdaj, če bi ji družba stopila naproti, dokler še ima kakšne možnosti. Ji omogočila boljše, sočutnejše, učinkovitejše zdravstvo, ji lajšala bolečine, ji dala pogoje smiselnega življenja, tudi ko so zmožnosti telesnega ali duševnega oslabljene. In verjamem, da to velja tudi za tiste, ki trpijo še huje, ki umirajo, pa zaradi nedostopnosti kakovostne paliative teh neznosnih bolečin ne morejo, kot bi jih v resnici lahko, tako ublažiti, da bi morda vendarle postale znosne.
Ali bomo kdaj vedeli, kako bi se te osebe, ki se bodo zdaj odločile za konec življenja, odločile, ko bi imele na voljo druge možnosti? S tako vnemo razpredamo o avtonomiji, da pozabimo, da odločitev za dostojno smrt v okoliščinah, v katerih človeku ni bilo omogočeno ne dostojno živeti ne dostojno trpeti, v katerih torej sploh ni bilo drugih možnosti, nikakor ni avtonomna, ampak je odločitev iz nuje, v katero ga je pahnila nečloveška država in mačehovska družba.
Ne bom se spuščal v pingpong o zlorabah, ali so ali niso, ali so zabeležene ali ne, delim pa splošen razmislek. Tisti, ki bi se za smrt odločili zaradi zunanjih pritiskov, tega povsem verjetno ne bodo priznali zaradi teh istih pritiskov. Nič bolj ne zaupam strokovnjakom, da bodo znali morebitne pritiske prepoznavati, kot jim že zdaj zaupam, da bodo pravočasno prepoznali in primerno obravnavali stisko žensk ali otrok, ki živijo v nasilnih družinah.
Živimo v državi, v kateri zgodbe o nasilju nad starostniki niso nobena redkost.[3] Najpogostejši vršilci tega nasilje so prav svojci. “Od skupno 47 zlorabljenih posameznikov jih je kar 44,7 % o nasilju molčalo, zlorabljeni so bili v domačem okolju.”[4] “Kot razlog za molk so žrtve nasilja v domačem okolju največkrat navedle strah, da bi se nasilje povečalo (52,4 %) in občutek sramu (47,6 %). Nekateri posamezniki niso želeli ukrepati zoper bližnjega (42, 8%) ali pa preprosto ne zaupajo delovanju strokovnih služb (38,1 %).” Na podlagi česa naj bi torej verjel, da pritiskov ne bo in da jih bomo znali preprečevati? Sploh pa ne vem, kdo točno naj bi zlorabe prijavljal. Prav tisti, ki bodo v tem postopku morda zlorabljeni, bodo v istem postopku (samo)usmrčeni.
Poleg tega živimo v državi, v kateri moramo sprejemati fašistoidno zakonodajo zgolj zato, ker varnosti in reda več nismo zmožni zagotavljati na obstoječi, pravno sicer povsem zadostni podlagi. Enega projekta ne moremo izpeljati, ne da bi se ga polastila hobotnica koruptivnih interesov. Neučinkovitost in malomarnost sta v naših institucijah tako endemični, da bolj zaupamo pouličnim šarlatanom in tiktokerjem kot strokovnjakom in uradnikom. Edina preostala delujoča instanca, ki karkoli še odkriva in razkriva, je infotainerska novinarska oddaja na nacionalki, ki že dolgo, a zaman nadomešča tiste inštitucije, ki bi to delo v resnici morale opravljati.
In v takih razmerah bi mi odločanje o tako daljnosežnih, nepovratnih korakih dajali nekim komisijam? Ki bodo za obdobje kar šestih let nastavljene politično in ideološko morda povsem enolično (24. člen, § 3)? Ki jim ni treba vključiti psihologa, ampak pač nekega družboslovca ali humanista (§ 4)? Katerih odločanje se bo zaradi varstva zasebnosti lahko odvijalo povsem mimo svojcev, ki so stisko svojih bližnjih iz takih ali drugačnih razlogov morda spregledali ali jim je bila prikrita (3. člen, § 6)? Ki bodo za kršitve kaznovane s celih 400 do 5000 € (28. člen)? Ki bodo naposled zgodovino oseb pačile s tem, ko bodo kot osnovni vzrok smrti navajale bolezen, in ne samousmrtitve (21. člen, § 2)? Take “varovalke” meni ne dajo prav nobenega občutka varnosti.
Mislim, da ne potrebujemo longitudinalnih, kvantitativnih študij, ki bi preučile, ali do zlorab sčasoma pride ali ne, preden bi smeli domnevati, da so skoraj neizbežne, predvsem pa da so tako rekoč nesledljive. Ker pa so posledice takih zlorab nepovratne, ker so njihove najverjetnejše žrtve že tako najšibkejši členi družbe, ki nimajo svojega glasu in moči, se mi zdi povsem nesprejemljivo, da smo jih pripravljeni tvegati.
Predvsem se mi to tveganje zdi nesprejemljivo, dokler drugih možnosti nismo niti začeli izčrpavati.[5] Uredimo lahko zdravstveni sistem in zagotovimo kakovostno paliativno oskrbo, ki lahko z današnjimi sredstvi trpljenje skoraj izniči, ne da bi pri tem izničila trpečega. In v tistih redkih primerih, v katerih to ne bo zadoščalo, bo še vedno ostala siva cona dvojnega učinka, v kateri lahko zdravnik odmerja količine protibolečinskih učinkovin – s katerimi se bomo, tako kot z vsakim drugim posegom, tako ali tako morali strinjati –, ki bodo trpečega smrti približevale, ne da bi jo morali mi ali on nameravati in hoteti.
S svojega zornega kota je razmišljanje o tem tako lepo ubesedila Dijana Matković, da jo lahko samo citiram: “Sama vem, da ob hudem trpljenju brez možnosti izboljšanja za dovoljenje za smrt ne bi prosila in ne bi čakala, da me požegna pet komisij in tri institucije. To ne bi bila gesta dostojanstva, ampak suverenosti telesa. To bi bila želja po neodvisnosti od oblastnih aparatov, ki bi radi celo naš konec vpisali v svoj red. Red, proti kateremu se skušam boriti, ker je nasilen. Morda bi si, če ne bi zmogla oditi sama, pokimala z zdravnikom, ki bi mi povišal odmerek morfija (trenutna siva cona). To bi bil moj pajdaš, ne moj legitimator. (Horizontalna bližina, ne vertikalna disiciplina.) Ne zaupam strukturam, ki ljudi oblikujejo: profesijam, institucijam, pozicijam, ki zahtevajo, da postaneš objekt njihove presoje. Zgolj tu in tam zaupam kakemu človeku, ki se v ključnem momentu dvigne nad okolje.”[6]
Jasno pa je, zakaj je sistemu evtanazija bližja kot razvoj paliative. Ker je cenejša.[7] Hvalabogu so nam predlagatelji prvega predloga zakona že izračunali, da “zdravstvenih stroškov PPKŽ in zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja pokaže nekajkrat manjše stroške v primeru PPKŽ.”[8] V starajoči se, obolevajoči družbi bo vsak prihranek, najsi pri penzijah ali pri oskrbi, še kako dobrodošel. Iz istega razloga ne vem, zakaj ne bi družba, ko se bo nekaj časa vadila v tej pošastni računici, mej “neznosnih bolečin”, “bolezni” in “trajnih okvar zdravja”, ki pomoč pri končanju življenja pogojujejo, sčasoma razširila.[9] Od gole pomoči pri končanju življenja se bomo, tako kot se marsikje tudi so, premaknili k njegovemu dejavnemu končevanju, odstavki, ki pravico za zdaj odrekajo duševnim bolnikom (6. člen, § 2), pa bodo postali velikodušnejši. Gotovo pod krinko še srčnejšega sočutja.[10]
Kaj ko neznosna več ne bo samo ta ali ona bolezen, ampak vsakršna telesna ali duševna, bolj ali manj patološka ali abnormalna ali “trajno okvarjena” lastnost (prim. 6. člen, § 1) –, ki ne ustreza ozkim tirnicam sistema?[11] In kaj če bo za neznosno prepoznano življenje samo? Ne bo več usojeno, Sizifove skale nam več ne bo treba potiskati navzgor in odgovornosti za projekt svoje eksistence in odgovornosti do eksistence drugih ne prevzemati na lastna pleča. Z absurdom bivanja se nam ne bo treba soočiti samostojno ali s soljudmi, ker bo meje njegovega smisla strukturirala ekonomija razčlovečenega mehanizma.
Kadarkoli nas bo lahko razbremenila dobrodušna, sočutna država, na katero bomo preložili sleherno odločitev, tudi za smrt, in ki bo naša življenja krojila za nas, mimo nas. Ne samo naše delo, ne samo naše sebstvo, odtujeno nam bo tudi naše življenje in oblast nad njim. Ni se nam treba sklicevati na boga ali na njegovo svetost, da prepoznamo, kako pomembno je, da življenje v celoti ostane v rokah tistega, ki ga živi.
Gotovo pretiravam. Ampak mislim, da se moramo pri sprejemanju takšnih zakonov postaviti za tančico nevednosti in privzeti, da se bomo morda sami znašli na njihovi drugi strani, na strani tiste redke izjeme, ki bo utrpela nepredvidljivosti njihovih slepih peg. In če se nam njihove stranpoti zdijo nedolžne na papirju, jih je včasih smiselno preslikati na veliko platno, kjer bomo v dimenzijah distopije laže videli, kaj prinašajo s sabo in kam lahko vodijo.
Zaključil bom enako, kot sem zaključil svoj lanski članek v Delu, a še bolj trdno prepričan, da pomoč pri končanju življenja ne sme postati pač ena od možnosti. Četudi slučajno postane možna. Ne more biti del neke ponudbe, s katero bi bingljali pred onemoglimi kupci. Ker si ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi.
Predvsem nočem dovoliti, da pomoč pri končanju življenja, četudi jo uzakonimo, postane izgovor, da ne izboljšamo družbe. Ni dovolj, da so zlorabe “statistično redke” in spolzke strmine “neverjetne”. Biti morajo nezamisljive.
Ko bomo ranljive nehali izrinjati iz družbe in posredno ali na glas zaničevati njihovo vrednost; ko jim bo dostopno smiselno življenje, ne glede na njihove primanjkljaje ali danosti; ko bomo lahko zanje skrbeli tudi v zadnjih trenutkih, kadar si jih bodo želeli preživeti … Šele takrat bomo lahko govorili o svobodnih odločitvah. Ljudje, ki bodo dostojanstveno živeli, bodo veliko laže tudi dostojanstveno umrli. Kot ljudje.
Sokrat, čigar mirno smrt, ki jo je na naslovni fotografiji naslikal Jacques-Louis David, še danes občudujemo, je imel namreč prav: za dobro smrt je potrebno dobro življenje.
O različnih plateh evtanazije sem lani pisal v Delu (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/dobra-smrt), o njej pa sva z Aljošo Toplakom govorila tudi v podkastu Mnogo hrupa za nič (https://youtu.be/6ZSTDzOpni4). ↩︎
Samo najnovejša: https://www.24ur.com/novice/slovenija/posnetek-dom-starejsih-obcanov.html. ↩︎
https://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=1912. ↩︎
Vezjak meni, da gre tu za zmoto lažne dileme. Nasprotniki torej zmotno trdijo, da bi se z uvedbo evtanazije njno poslabšala paliativa, saj naj je ne bi podpirajo študije. Ampak po mojem vedenju je v večini primerov, ko je do uvedbe pomoči pri končanju življenja prišlo, šlo za uvedbo v državah z že razvito paliativo, predvsem pa veliko boljšimi zdravstvenimi in družbenimi okoliščinami. Ne poznam virov, ki bi temeljito preučili vpliv uvedbe PKŽ, če paliativa še ni razvita. ↩︎
https://www.facebook.com/dijana.matkovic.3/posts/pfbid02kEocWqRw8aFFqA3iASxWDSrixNQ9JCGQPd4VPVd8YkhxMbeeyabrC4GSfwEFnkT6l. ↩︎
https://www.ices.on.ca/publications/journal-articles/cost-analysis-of-medical-assistance-in-dying-in-canada. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/39186187/. ↩︎
https://mojezivljenje.si/wp-content/uploads/2023/04/Predlog_ZPPKZ_april_2023.pdf. ↩︎
Kako srhljivo bi lahko tak prihodnji svet bil videti, je v svojem filmu pokazala Chie Hayakawa. https://www.theguardian.com/film/2023/may/08/plan-75-ageing-japan-euthanasia-suicide. ↩︎
Zvajanje tovrstnega sklepanja na zmoto spolzke strmine, kot stori Vezjak, se mi prav tako ne zdi upravičeno. Če bi ob uvajanju vsakršnih zakonov, ki zaradi pomanjkljivih informacij slonijo na predvidevanju na osnovi verjetnosti, raje izbrali pozitivno namesto konzervativnejše možnosti, bi zakonov, ki prekoračijo nujne pravne meje, kmalu mrgolelo. Tako nastanejo zakoni, kakršen je bil vsaj prvi predlog Šutarjevega. Nevarnosti spolzke strmine po mojem mnenju ne moremo zavreči kot zmote še posebej, ko imamo opraviti s pojavi, ki so tako težko sledljivi in predvidljivi. ↩︎
O angažmaju kanadskih invalidov proti zakonu v naslednjih člankih, https://www.bmj.com/content/387/bmj.q2161.full, https://www.bbc.com/news/uk-68951037. Po drugi strani so možni prepričljivi argumenti v prid razširjanju kriterijev na duševne bolezni, ki jih aktualni zakon izrecno in pravzaprav nedosledno izključuje: https://apm.amegroups.org/article/view/122896/html. ↩︎