V reviji Sodobnost je izšel moj esej Namesto koga, ki je bil nominiran za nagrado istoimenske revije za najboljši esej leta 2024.

S politiko in vojskovanjem se moram ukvarjati zato, da se bodo lahko moji sinovi posvečali matematiki in filozofiji. Moji sinovi pa se bodo morali učiti matematike in filozofije, da se bodo lahko njihovi sinovi posvečali slikanju in pesništvu, glasbi in kiparstvu. Tako je John Adams, eden od ameriških ustanovnih očetov, v pismu ženi Abigail leta 1780 upravičeval svoje zanemarjanje umetnosti. Adamsu se na premcu razsvetljenstva ni sanjalo, kaj čaka za vogalom. Da bodo po stoletju brezsramne kolonizacije, zasužnjevanja in izčrpavanja, ki je sledilo ameriški revoluciji, vojne postale še hujše in da bodo naposled zajele ves svet. Da bosta filozofiranje in intelektualnost tudi med elito postala samo še zmerljivka. In da bo matematika ustvarjanje umetnin, v katerem naj bi uživali njegovi vnuki, napravila brezpredmetno.

Zamisel, da bomo s tehnološkim napredkom opravili z delom, seže vsaj do Aristotela, ki v Politiki razmišlja, da »ko bi namreč moglo vsako orodje bodisi na ukaz ali pa po vnaprejšnjem predvidevanju opravljati svoje delo, kakor pravijo za Dajdalove kipe […], ko bi tkalski čolnički sami tkali in bi trzalice udarjale na kitaro, potem bi stavbarji ne potrebovali pomočnikov in gospodarji ne sužnjev«. Napovedi tehnoloških zanesenjakov so bile še do nedavnega v glavnem optimistične, češ da bomo opravili predvsem s težaškim in rutinskim delom. Isaac Asimov je predvideval, da bodo že leta 2019 roboti prevzeli vso našo tlako, medtem ko se bo družba utopično urejala sama od sebe. John Maynard Keynes je napovedal zgolj petnajsturni delavnik. Ljudem naj bi ostala obilica prostega časa za uživanje finih reči in lepot življenja, za klekljanje, potovanja in poezijo, za znanost in filozofijo in za vse ostale umetnosti, ki jih je Cicero kot artes liberales nekoč imenoval vredne svobodnega človeka.