Prejel sem nagrado za najboljši esej na natečaju revije Sodobnost za besedilo “Vpijoči v puščavi”.
Vesel sem nagrade. Še bolj sem in bom vesel pozornosti bralcev. O tem namreč govorim v eseju: Da je zaradi vsega hrupa, ki je zasičil naše čute, misli in občila, skoraj nemogoče še priti do glasu. Najsi ustvarjamo, najsi se politično angažiramo, najsi samo živimo, vsi po malem postajamo vpijoči v puščavi. In na koncu dneva se verjetno vsak kdaj pa kdaj vpraša, ali še ima kak kak smisel, ali je vredno truda, ali ni vse za nič.
Medtem ko nas duh časa prepričuje, da ne, da bo jutrišnji dan namesto nas premišljevala umetna inteligenca in vajeti sveta v roke spet prevzela surova sila, ki se ne zmeni za človeško in človečno, vztrajam, da je prav zato še toliko bolj vredno in pomembno, da se nagovarjamo, da se trudimo, da živimo. A najprej moramo nehati vpiti in blebetati. Šele ko bomo slišali, bomo lahko tudi slišani.
Odlomek:
Pišem, ker pač moram pisati. Da se ne bi razbežal kakor dim časa, se ustvarjam in poustvarjam. Govorim pa ti, ker te želim nagovoriti. Da bi tudi v tvojem prepoznanju postal in obstal. In če se bosta najina pogleda – pa tudi če samo najina – vsaj za hipec srečala, če se bosta najina duhova samo tokrat spogledala, ali ne bo občestvo, ki ga bosta stkala, vredno tveganja, da je vse zaman?
Čestitke tudi vsem ostalim nagrajencem in nominirancem! Esej pa v zadnji številki revije, sčasoma najbrž tudi na spletu.
