{"id":4569,"date":"2024-09-30T19:36:43","date_gmt":"2024-09-30T19:36:43","guid":{"rendered":"https:\/\/privid.si\/?p=4569"},"modified":"2025-05-07T09:05:45","modified_gmt":"2025-05-07T09:05:45","slug":"namesto-koga","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/privid.si\/en\/eseji\/namesto-koga\/","title":{"rendered":"Namesto koga"},"content":{"rendered":"

V reviji Sodobnost je iz\u0161el moj esej Namesto koga, ki je bil nominiran za nagrado istoimenske revije za najbolj\u0161i esej leta 2024.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\n
Preberi \u00bb<\/a><\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

S politiko in vojskovanjem se moram ukvarjati zato, da se bodo lahko moji sinovi posve\u010dali matematiki in filozofiji. Moji sinovi pa se bodo morali u\u010diti matematike in filozofije, da se bodo lahko njihovi<\/em> sinovi posve\u010dali slikanju in pesni\u0161tvu, glasbi in kiparstvu. Tako je John Adams, eden od ameri\u0161kih ustanovnih o\u010detov, v pismu \u017eeni Abigail leta 1780 upravi\u010deval svoje zanemarjanje umetnosti. Adamsu se na premcu razsvetljenstva ni sanjalo, kaj \u010daka za vogalom. Da bodo po stoletju brezsramne kolonizacije, zasu\u017enjevanja in iz\u010drpavanja, ki je sledilo ameri\u0161ki revoluciji, vojne postale \u0161e huj\u0161e in da bodo naposled zajele ves svet. Da bosta filozofiranje in intelektualnost tudi med elito postala samo \u0161e zmerljivka. In da bo matematika ustvarjanje umetnin, v katerem naj bi u\u017eivali njegovi vnuki, napravila brezpredmetno.<\/p>\n\n\n\n

Zamisel, da bomo s tehnolo\u0161kim napredkom opravili z delom, se\u017ee vsaj do Aristotela, ki v Politiki<\/em> razmi\u0161lja, da \u00bbko bi namre\u010d moglo vsako orodje bodisi na ukaz ali pa po vnaprej\u0161njem predvidevanju opravljati svoje delo, kakor pravijo za Dajdalove kipe [\u2026], ko bi tkalski \u010dolni\u010dki sami tkali in bi trzalice udarjale na kitaro, potem bi stavbarji ne potrebovali pomo\u010dnikov in gospodarji ne su\u017enjev\u00ab. Napovedi tehnolo\u0161kih zanesenjakov so bile \u0161e do nedavnega v glavnem optimisti\u010dne, \u010de\u0161 da bomo opravili predvsem s te\u017ea\u0161kim in rutinskim delom. Isaac Asimov je predvideval, da bodo \u017ee leta 2019 roboti prevzeli vso na\u0161o tlako, medtem ko se bo dru\u017eba utopi\u010dno urejala sama od sebe. John Maynard Keynes je napovedal zgolj petnajsturni delavnik. Ljudem naj bi ostala obilica prostega \u010dasa za u\u017eivanje finih re\u010di in lepot \u017eivljenja, za klekljanje, potovanja in poezijo, za znanost in filozofijo in za vse ostale umetnosti, ki jih je Cicero kot artes liberales<\/em> neko\u010d imenoval vredne svobodnega \u010dloveka.<\/p>\n\n\n\n

A nedavni preskok v razvoju umetne inteligence je scenarij obrnil na glavo. Tisto, kar bo umetna inteligenca najprej nadomestila, so prav duhovne, ustvarjalne, svobodne umetnosti. Nam bodo ostala mehani\u010dna, rutinska fizi\u010dna dela, ki jih roboti \u2013 zaenkrat \u2013 ne obvladajo. Ker vse bolj delamo tisto, kar smo doslej mislili, da bodo delali avtomatoni, se nenadoma upravi\u010deno spra\u0161ujemo: kdo je tu pravzaprav avtomaton in kdo misli?<\/p>\n\n\n\n

Rastne bole\u010dine<\/h2>\n\n\n\n

Skoraj kot da bi si laj\u0161ali vest zaradi po\u0161asti, ki so jo spustili v svet, nas nekateri ra\u010dunalni\u010darji mirijo, da ni razloga za skrbi. Orodja, kot je ChatGPT, naj bi bila omejeni jezikovni modeli, ki iz zbirk besedil, razgrajenih na ko\u0161\u010dke, delajo le nove kombinacije. Zato je strah, da bi nas kmalu kot v Matrici<\/em> (1999) vtaknili v komore in za\u010deli molsti za gorivo, odve\u010d, celo nevreden razmi\u0161ljujo\u010dega. Konec koncev ChatGPT \u0161e preklinjati ne more, kako neki bi potem mogel zavladati svetu? A medtem ko nas ti tehnolo\u0161ki mirovniki kljub vseprisotnemu ro\u017eljanju oro\u017eja sku\u0161ajo pomiriti, se je med njimi vendarle na\u0161lo nekaj antijunakov, recimo Elon Musk, ki javno pozivajo k ustavitvi razvoja umetne inteligence \u2013 hkrati pa vanj investirajo vse, da jih ne bi drugi prehiteli. Kot po navadi velika ve\u010dina s pla\u0161nicami na o\u010deh o posledicah tega razvoja sploh ne razmi\u0161lja oziroma, natan\u010dneje, je nanje ob preobilici informacij in interpretacij postala neob\u010dutljiva.<\/p>\n\n\n\n

Tola\u017eijo nas tudi ekonomisti, \u010de\u0161 da bodo, tako kot se je menda zgodilo \u0161e z vsako tehnolo\u0161ko pridobitvijo, nekatera delovna mesta res izginila, da pa bo umetna inteligenca, ki bo kmalu vredna \u00bbpetnajstih trilijonov\u00ab (kar koli \u017ee ta \u0161tevilka pomeni), porajala kup novih. Ko Svetovni ekonomski forum objavi \u010dlanek, ki nam izrecno pove: \u00bbNe bojte se umetne inteligence. Ustvarila bo nova delovna mesta,\u00ab nas mora najbr\u017e vendarle za\u010deti skrbeti. Davo\u0161ki modreci ugotavljajo, da bo do konca desetletja dobrih \u0161tirideset odstotkov nizkokvalificiranih delavcev zamenjala umetna inteligenca, medtem ko v drugih napovedih berem, da ta bridka usoda \u010daka ravno beloovratni\u0161ke in visokokvalificirane, vklju\u010dno s pravniki, zdravniki in finan\u010dniki. Morda je to tista panaceja, ki bo naposled odpravila slovenske \u010dakalne vrste?<\/p>\n\n\n\n

V Ameriki bo po gobe \u0161lo vsaj \u0161tirideset milijonov slu\u017eb, \u0161tirinajst odstotkov delavcev je \u017ee bilo izpodrinjenih. Slaba polovica podjetij poro\u010da, da so delavce z umetno inteligenco \u017ee<\/em> zamenjali, dobra polovica pa, da jih zagotovo \u0161e bodo. Britanski telekom, denimo, jih bo v naslednjih letih z umetno inteligenco zamenjal deset tiso\u010d. Medtem ko se davo\u0161\u010dani trudijo ustaviti konje, IMF razgla\u0161a, da bo porast umetne inteligence pove\u010dal dru\u017ebene neenakosti. A konec koncev so vse to le \u00bbrastne bole\u010dine\u00ab, kot je to imenoval John Maynard Keynes v za\u010detku prej\u0161njega stoletja.<\/p>\n\n\n\n

Da bi jih omeh\u010dali, bi se morala v naslednjih letih prekvalificirati kar polovica delavcev. V kaj to\u010dno, no, odgovor na to je malce skrivnosten, \u010de ne \u017ee kar cini\u010den. Med desetimi novimi vrstami delovnih mest, ki jim spri\u010do umetne inteligence napovedujejo najve\u010djo rast, so \u00bbstrokovnjak za internet re\u010di\u00ab, \u00bbstrokovnjak za digitalno transformacijo\u00ab ali \u00bbstrokovnjak za avtomatizacijo procesov\u00ab. Skratka, prakti\u010dno vsa so neposredno povezana z implementacijo umetne inteligence v vse pore in delovi\u0161\u010da sveta. V kaj se bomo morali prekvalificirati, ko bo proces digitalne transformacije kon\u010dan?<\/p>\n\n\n\n

Musk pravi, da bomo prej ali slej pri\u0161li do to\u010dke, ko ve\u010d ne bo potrebna nobena slu\u017eba. Modreci voditeljem svetujejo, da bo pri delavcih medtem treba gojiti predvsem \u00bbustvarjalnost, vodstvene sposobnosti in \u010dustveno inteligenco\u00ab. Kot da bi nala\u0161\u010d spregledali, da je ravno ustvarjalnost tista, ki jo je umetna inteligenca za\u010dela najprej na\u010denjati; kot da bo kdo kupil, da bomo v svetu, ki ga bodo upravljali algoritmi, vsi samo \u0161e \u00bbvoditelji\u00ab, in kot da je pri \u017eivljenju v robotskem svetu sploh \u0161e potrebna \u010dustvena inteligenca! A vendar \u2013 ne bojte se, zakaj \u00bbstvarnost je taka, da bo pozitivni dru\u017ebeni u\u010dinek umetne inteligence najverjetneje<\/em> odtehtal posledice.\u00ab Poudarek moj. Sardoni\u010dna intonacija tudi.<\/p>\n\n\n\n

Ves ta optimizem sloni na samozavestni domnevi, da tehnolo\u0161ki napredek zmeraj prinese nove slu\u017ebe, kot da bi \u0161lo za dokazano naravno zakonitost, malodane fizikalno nujnost. Sloni pa tudi na predpostavki, da gre pri pojavu umetne inteligence zgolj za inkrementalni, postopni napredek, primerljiv s preteklimi izumi. A kaj ko gre za nekaj kategori\u010dno povsem druga\u010dnega, za nekaj, kar kane spremeniti pravila igre?<\/p>\n\n\n\n

Ne glejte gor<\/h2>\n\n\n\n

Medtem ko v avtokracijah nova tehnologija \u017ee slu\u017eili utrjevanju obstoje\u010de vladavine, se politiki v liberalnih demokracijah kot ponavadi odzivajo le\u017eerno. Politi\u010dni razred, ki mu izziv predstavlja \u017ee tvorba slovni\u010dno pravilnih povedi, najbr\u017e te\u017eko zapopade, kaj neki je jezikovni model. Stra\u0161ljiva prihodnost je vendarle \u0161e vedno v prihodnosti, v sedanjosti pa so tu rejtingi, volitve, gospodarske krize in vojne. Taisti razred nima dovolj razsodnosti niti za to, da bi se zavedal, kako s to svojo brezumnostjo in grabe\u017eljivostjo umetni inteligenci le utirajo pot, da bo zamenjala \u0161e njih.<\/p>\n\n\n\n

Scenarij me spominja na film Ne glej gor<\/em> (2021), v katerem Leonardo DiCaprio zaman prepri\u010duje svet, da se Zemlji pribli\u017euje komet: nih\u010de ga ne vzame ali no\u010de vzeti resno, tisti, ki ga, pa prilo\u017enost izkoristijo za svoje okori\u0161\u010denje. S to razliko, da je na\u0161 komet \u017ee tu, da ga vidimo na nebu in da se tola\u017eba \u017ee zdaj zdi kot metanje peska v o\u010di. Dokazov, da umetna inteligenca \u017ee<\/em>prevzema svet, je namre\u010d ve\u010d kot dovolj.<\/p>\n\n\n\n

Ekonomske vidike smo preleteli. Poglejmo, kaj se godi v politiki. Na najpreprostej\u0161i ravni umetna inteligenca olaj\u0161a cenzuro, saj hitreje prepoznava in uti\u0161a kriti\u010dne glasove, recimo na Kitajskem vpra\u0161anja o dogodkih na Trgu nebe\u0161kega miru ali v Indiji o Modiju. U\u010dinkovito in poceni je \u0161irjenje besedilne propagande. Ruska operacija Doppelg\u00e4nger<\/em> proizvaja stotine objav na dan, ki nasprotujejo kritikom Putina in ruske operacije v Ukrajini. Izraelsko podjetje Team Jorge naj bi dezinformacijske kampanje pripravljalo za stranke od Mehike do Angole. Na tviterjih ali blogih, ki jih navr\u017ee povpre\u010dna poizvedba na Googlu, je skoraj nemogo\u010de razlo\u010diti resni\u010dne zapise od algoritemskih. \u0160tevilo strani, ki \u0161irijo dezinformacije, se je v nekaj mesecih postoterilo, pri \u010demer dezinformatorji vestno upo\u0161tevajo, da je la\u017ena novica \u0161e prepri\u010dljivej\u0161a, \u010de jo da\u0161 v sendvi\u010d resni\u010dnih. Strokovnjaki nam sicer dajejo nasvete, kako la\u017enost prepoznati na osnovi nenavadnih slovni\u010dnih zgradb, a vsem je jasno, da bodo kmalu zabrisane tudi te. \u0160e ko sem pred nekaj leti kon\u010deval \u0161tudij, je bil Turingov test alfa in omega strojne inteligence. Danes je za jezikovne modele mala malica.<\/p>\n\n\n\n

\u0160e resnej\u0161i u\u010dinek imajo orodja, ki lahko umetno generirajo vizualne podobe, t. i. deepfakei<\/em>. Za\u010dne se s pape\u017eem Fran\u010di\u0161kom v bundi. Nadaljuje se z Venezuelci, ki provladno propagando \u0161irijo s posnetki izmi\u0161ljenih tujih novinarjev, ki hvalijo njihovo dr\u017eavo. V Ameriki je Joeja Bidna nekdo \u00bbujel\u00ab med rafalom transfobi\u010dnih izjav. Trumpa nasprotniki upodabljajo v objemu z neslavnim Anthonyjem Faucijem, ki je skrbel za med republikanci neljub odziv na koronakrizo. Podporniki po drugi strani razpe\u010dujejo fotografije Trumpa v dru\u017ebi neobstoje\u010dih temnopoltih prebivalcev, da bi okrepili podporo v tej demografski skupini. V Nigeriji so enega od lanskih predsedni\u0161kih kandidatov na podoben na\u010din obdol\u017eili volilne prevare.<\/p>\n\n\n\n

Vseprisotnost la\u017enive propagande pa prina\u0161a tudi \u00bbla\u017eniv\u010deve dividende\u00ab: obilje neresni\u010dnih informacij poglobi dvom o resni\u010dnih. \u0160e ve\u010d: odgovorne\u017ee absolvirajo odgovornosti, kajti kadar jih zdaj ujamemo v ko\u010dljivem polo\u017eaju, recimo ko klevetajo politi\u010dne kolege, lahko vre\u0161\u010dijo, da gre za fejk njus<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Za posledicami umetne inteligence ne trpijo samo veljaki, ampak tudi navadnej\u0161i smrtniki. O nadobudnih lepoticah in strokovnjakih za bitcoine, katerih pro\u0161nje za prijateljstvo de\u017eujejo po na\u0161ih facebookih, ni treba izgubljati besed. La\u017ene in ponarejene identitete rastejo kot gobe po de\u017eju. Neko hongkon\u0161ko banko je eden od zaposlenih prikraj\u0161al za petindvajset milijonov, potem ko so mu v video konferenci ponarejeni nadrejeni naro\u010dili, naj jih prenese na tatinski ra\u010dun. Od mrtvih je vstal George Carlin, s srhljivo natan\u010dno poustvarjenim glasom in humorjem. \u00bbMoj o\u010de je celo \u017eivljenje delal na svoji obrti, izhajajo\u010d iz svojega \u017eivljenja, mo\u017eganov in domi\u0161ljije. Noben stroj ne more zamenjati njegove genialnosti,\u00ab se je odzvala njegova h\u010di Kelly Carlin. \u00bbTi izdelki, generirani z umetno inteligenco, so le prekanjeni na\u010dini, kako ponoviti duha, ki ga nikoli ve\u010d ne bo.\u00ab A vendar jim ga je na neki na\u010din uspelo ponoviti. Kro\u017eijo \u017ee ideje, kako bi mogli v modele uvoziti vse mo\u017ene zapise, fotografije in posnetke neke osebe in jo na ta na\u010din obuditi v virtualno ve\u010dnost, da bi lahko z neko obliko nje ostali na vekomaj.<\/p>\n\n\n\n

Neznani prevaranti \u2013 te\u017eko je dolo\u010diti, kdo te re\u010di po\u010dne \u2013 so neki slovenski vplivnici napravili vzporedne profile, po katerih zdaj mno\u017ei\u010dno, neustavljivo prodaja zdravila za huj\u0161anje. Predstavljamo si lahko situacijo, ko bi z la\u017enimi profili in mno\u017ei\u010dnimi objavami resni\u010dno osebo na spletu tako reko\u010d izpodrinili. \u0160e huj\u0161i so seksualni deepfaki<\/em>, ki obraze resni\u010dnih ljudi prilepijo v pornografske posnetke. Nazadnje so tako zagodli Taylor Swift.  V Gr\u010diji se medtem spopadajo s pravo epidemijo umetno generiranih pornografskih posnetkov mladoletnikov (!). Ideje za zlorabe se mno\u017eijo hitreje, kot jih uspemo bele\u017eiti, kaj \u0161ele da bi se z njimi uspeli spopadati.<\/p>\n\n\n\n

Brez izraza<\/h2>\n\n\n\n

A ne skrbite: V algoritme bomo vgradili varovalke, deepfake<\/em> kazensko preganjali, rutinska dela, ki jih bo lahko nadomestila umetna inteligenca, pa so tako ali tako nevredna svobodnega \u010dloveka. Predpostavimo, da je vse to res. Toda kaj bomo v prosto\u010dasju nove blaginje \u0161e po\u010deli? Asimov in Adams sta obljubljala umetnost.<\/p>\n\n\n\n

A glej ga zlomka, umetna inteligenca \u017ee pesni, slika in filozofira! Tako prepri\u010dljivo pravzaprav, da se \u017ee spra\u0161ujemo, ali nam je umetnikov sploh \u0161e treba. Ustvarjalnost, ta na\u0161a vrlina, je bila zadu\u0161ena, \u0161e preden smo se dokopali do prostega \u010dasa, ki bi ga zanjo potrebovali. Ameri\u0161ke literarne revije preplavljajo cunamiji umetno generiranih kratkih zgodb, da jih uredniki ne morejo ve\u010d razlo\u010diti od pravih. Nekatere revije so zato nehale sprejemati nove prispevke. Cehovski forumi grafi\u010dnih oblikovalcev in ilustratorjev so prava brezna obupa: z nekaj preprostimi ukazi je mogo\u010de z orodji, kot je Midjourney, napraviti grafi\u010dne izdelke v slehernem slogu, ki si ga moremo zamisliti, na to\u010dno \u017eeleno temo, ne da bi morali na kogar koli \u010dakati, in to za ceno skromne mese\u010dne naro\u010dnine. Nem\u0161ki fotograf Boris Eldagsen je lani zavrnil prvo nagrado, potem ko so mu jo na Sonyjevem fotografskem nate\u010daju dodelili za umetno generirano fotografijo. Celo Amnesty International so zasa\u010dili, da je za vzbujanje so\u010dutja ob svojih kampanjah uporabljal umetne fotografije \u2013 kot da nam fotografij resni\u010dnih grozodejstev primanjkuje \u2026<\/p>\n\n\n\n

Tudi \u010dasopisne hi\u0161e strumno ni\u017eajo stro\u0161ke dela in vse ve\u010d zapisov predajajo algoritmom. Mnenja kolumnistov so \u017ee tako ali tako mozaiki moralizmov in floskul. Provokativni naslov, ravno dovolj izzivalna, sicer pa trotlzihera\u0161ka<\/em> analiza, nekaj duhovitih citatov, jedrnat, nezahteven slog, to so vsi parametri, ki jih potrebujemo, da kreiramo infotainerja<\/em> prihodnosti.<\/p>\n\n\n\n

A lovke umetna inteligenca razpreda tudi tam, kjer naj bi domovalo kriti\u010dno mi\u0161ljenje in resno raziskovalno delo, v akademskih logih. Nedavno so v o\u010ditno nepregledanem napisu neke slike v znanstvenem \u010dlanku odkrili opozorilo, da gre za delo jezikovnega modela. Elsevier, razvpiti multimilijonarski zalo\u017enik akademskega \u010dtiva, se je s tem hitro sprijaznil in zdaj dovoljuje, da z umetno inteligenco \u00bbpilimo jezik\u00ab. Mnogi to pozdravljajo, \u010de\u0161 da bodo tako znanstveniki \u2013 o, ti nepismeni filistri! \u2013 lahko jasneje predajali svoje ugotovitve. Tudi eden na\u0161ih osrednjih znanstvenih komunikatorjev je zadnje prispevke pripravil s ChatGPT-jem. In moram priznati, da razlike ne opazim.<\/p>\n\n\n\n

Z istimi izzivi se soo\u010da glasbena industrija, ki je bila \u017ee pred umetno inteligenco podvr\u017eena strogim ameri\u0161kim formulam. Toge strukture, predvidljiva besedila in elektronske pa tudi analogne zvoke algoritmi brez ve\u010djih te\u017eav prekonfigurirajo in \u00bbzlo\u017eijo\u00ab nove. \u010clovek ne bo ve\u010d potreben niti za izvedbo. Nekateri blockbusterji<\/em> \u017ee uporabljajo virtualne in\u0161trumente, ki jih, namesto da bi jih zaigrali, programirajo, zdaj jim pa \u0161e programirati ne bo ve\u010d treba. \u010casi, ko so \u017eivi orkestri izvajali filmske simfonije Johna Williamsa, so mimo. \u0160e fizi\u010dni in\u0161trumenti se bodo osvobodili \u010dloveka: Yamahin model koncertnega klavirja Disklavier lahko Chopina z vso \u010dlove\u0161ko pretanjenostjo odigra sam, prav tako, kot si je Aristotel zami\u0161ljal, da bodo trzalice po strunah trzale same od sebe. In \u010de bi se izdelek na koncu slu\u010dajno zdel preve\u010d nenaraven, lahko dokupimo algoritem, ki muziko \u00bbnaturalizira\u00ab. Tako je mogo\u010de, da leta 2024 Beatlesi izdajo novo pesem, ki jo je s pomo\u010djo Lennonovega demo posnetka dokon\u010dala umetna inteligenca.<\/p>\n\n\n\n

Zgodbe, ki jih pi\u0161ejo jezikovni modeli, problemi, ki se razmislijo s statistiko, klavirji, ki igrajo sami in po svoje \u2013 vse dobiva samostojnost, edino \u010dlovek jo izgublja. Pred kratkim mi je sodelavec na raziskovalnem projektu naro\u010dil, naj besedilo, ki sem ga pripravljal za sporo\u010dilo za javnost, na koncu dam v preverjanje jezikovnemu modelu. Posredno mi je s tem sporo\u010dil, da v moje jezikovne sposobnosti ne zaupa dovolj, da m\u00e9ni, da umetna inteligenca poseduje vednost, ki lahko moji doda nekaj znatnega. Gotovo sem izgubil kak\u0161no to\u010dko, ker sem se odlo\u010dil, da algoritma ne bom uporabil, saj bi mi bilo to \u017ealjivo in pod \u010dastjo \u2013 poleg tega pa bi pod vpra\u0161aj postavilo smisel vsega mojega po\u010detja.<\/p>\n\n\n\n

Kajti poleg avtonomije \u010dlovek v tem procesu izgublja \u0161e nekaj pomembnej\u0161ega: svojo vrednost. S tem ne mislim tr\u017ene vrednosti, ki je \u017ee tako uborna, pa\u010d pa \u0161e globljo vrednost sebe kot posameznika, vrednega pozornosti in upo\u0161tevanja, vrednost svoje posebnosti in edinstvenosti, ki ju zagotavlja in izra\u017ea v vsakem svojem svobodnem dejanju. To razvrednotenje se \u0161e najbolj vidi v umetnosti. Kar koli \u017ee naj bo umetnost, gotovo je v njenem jedru \u010dlovekova \u017eelja in potreba po tem, da bi nekaj notranjega, kar \u010duti in o \u010demer razmi\u0161lja, kar se mu zdi dovolj posebno in vredno, da si to \u017eeli deliti \u2013 da bi to pozunanjil in upredmetil in v medosebnem prostoru za to dobil posluh in potrditev ter tako z drugimi vstopil v skupno polje smisla.<\/p>\n\n\n\n

Kako dolgo bo to \u0161e mogo\u010de? Kako dolgo si bom to sploh \u0161e \u017eelel? Nedavno mi je u\u010denka, sicer polna mladostnega ustvarjalnega zagona, vendar \u0161e brez ve\u0161\u010din in izku\u0161enj, da bi ga udejanjila, pokazala \u00bbsvojo\u00ab avtorsko pesem. Kmalu mi je priznala, da ji je besedilo napisal ChatGPT. Sprva sem ostal brez besed.<\/p>\n\n\n\n

\u017delim biti umetnik, se torej izraziti v umetni\u0161kem izdelku in ga pokazati drugim, da bi njega in, posredno s tem, mene priznali \u2013 potem pa prav ta bistveni, kriti\u010dni trenutek stvarjenja, ki naj bi prevajal mojo nezamenljivo notranjost v zunanjost, predam stroju, ki te notranjosti sploh nima?! V trenutku, ko proces izra\u017eanja izro\u010dim algoritmu, postane moj izraz posredovan skozi nekaj, kar ni moje, kar ni niti \u010dlove\u0161ko, kar o \u010dloveku ve le to, kar more iz njegovih dosedanjih izdelkov poenostaviti, reducirati in reproducirati, ne da bi lahko to \u010dlove\u0161ko subjektivnost, ki je v umetnosti bistvena, kadar koli podo\u017eivelo. Kak\u0161en pljunek v lastno skledo! Zaenkrat imam vsaj \u0161e izbiro, da se tej sku\u0161njavi uprem. Kmalu je ne bom imel ve\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Edinstveni ponaredki<\/h2>\n\n\n\n

Najve\u010dje gro\u017enje umetne inteligence ne vidim v novih orodjih, s katerimi si bodo politiki podjarmljali dru\u017ebe in tehnologi grabili bogastvo. Niti v izgubi konkretnih delovnih mest. Razmislilo se bo celo pojmovanje dela. Ne le gara\u0161kega in rutinskega \u2013 vsakr\u0161nega. Najprej nam bo delo odvzeto dobesedno in konkretno. Potem bo razveljavljeno v abstraktnem, kot vrednota, ki je homo faberja<\/em> skozi zgodovino resda marsikdaj zasu\u017enjevala, a vendar ga je tudi ohranjala pri \u017eivljenju.<\/p>\n\n\n\n

Umetna inteligenca bo na\u010dela \u010dlovekovo samopojmovanje. Ponaredila bo njegovo edinstvenost, ga predvidela v njegovi svobodi in dolo\u010dila v njegovi nedoumljivosti. Naposled mu bo vzela \u0161e pravico in mo\u017enost za pristnost njegovega neponovljivega lastnega izraza, s katerim je sebi in drugim dokazoval svojo svobodo ter vrednost. \u010cloveka bo oropala njegove \u010dlove\u0161kosti. Ostal bo stroj, reduciran na mehani\u010dne rutine, ki jih bo ponavljal le \u0161e zato, ker drugega ne bo znal.<\/p>\n\n\n\n

Izumili smo namre\u010d orodje, ki je zmo\u017eno vsrkati ve\u010dje \u0161tevilo elementov, kot jih je zmo\u017een umevati kateri koli \u010dlove\u0161ki duh. Te elemente lahko algoritem potem permutira na toliko na\u010dinov, da niti tisti, ki so si ga izmislili, ne morejo ugotoviti, po kak\u0161ni poti je do njih pri\u0161el. Zna\u0161li smo se v Babilonski knji\u017enici, o kakr\u0161ni je pisal Jorge Luis Borges v istoimenski kratki zgodbi (1998): v njegovem fiktivnem svetu je iz omejene mno\u017eice znakov nastala sleherna mo\u017ena kombinacija. To pomeni, da so bile iz teh zaporedij znakov sestavljene tudi vse mo\u017ene knjige, od popolnoma nesmiselnih besednih solat, dobrih in slabih romanov do znanstvenih monografij, kot tudi do vseh njihovih, tudi napa\u010dnih ali zavajajo\u010dih razli\u010dic ter prevodov. V tej knji\u017enici je na voljo tako reko\u010d vsaka zamisljiva, upojmljiva misel, vklju\u010dno z napovedmi vseh morebitnih prihodnosti, popisov vzporednih resni\u010dnosti ter z biografijami obstoje\u010dih, neobstoje\u010dih, \u0161e neobstoje\u010dih in neobstojljivih osebnosti.<\/p>\n\n\n\n

Z vzponom umetne inteligence se znajdemo v podobnem polo\u017eaju kot Borgesovi knji\u017eni\u010darji. V neskon\u010dnem mno\u0161tvu vseh mo\u017enih informacij in njihovih nasprotij postanejo te popolnoma nepregledne in zato ni\u010dvredne. Kar koli preberejo, nekje obstaja knjiga, ki to ovr\u017ee, o \u010demer koli dvomijo, obstaja knjiga, ki to potrjuje. Vsaka vednost, vsaka izbira, vsaka odlo\u010ditev v Babilonu postane popolnoma naklju\u010dna in zamenljiva s sleherno drugo. Knji\u017eni\u010darji se zaman trudijo uni\u010devati la\u017ene in nesmiselne knjige. Preve\u010d jih je, obenem pa nimajo ve\u010d klju\u010da do resnice, po katerem bi jih lahko presejali. Ostane jim edino malodu\u0161je \u2013 nekateri se po\u017eenejo v brezno.<\/p>\n\n\n\n

V stroju umetne inteligence, ki ga je \u010dlovek izumil, je \u010dlove\u0161kost iz\u010drpana. Kar koli \u017ee napravim, napi\u0161em, naslikam, ni\u010d od tega nima ve\u010d edinstvene vrednosti mojega posebnega in zato izvirnega izraza, saj lahko to kadar koli identi\u010dno ali v kateri koli od ne\u0161tetih razli\u010dic poustvari algoritem \u2013 oziroma je to \u017ee storil. Ves potencial vseh mo\u017enih permutacij je v njem \u017ee vnaprej zajet. Izvirnost se izka\u017ee za utvaro. Ker pa algoritem ne zahteva privolitve svobodne osebe, preden se za\u010dne udejanjati, ker je na voljo na priklic, na ukaz, je ta potencial zmeraj \u017ee napol uresni\u010den, realiziran, aktualiziran. \u00bbDa knjiga obstaja, je dovolj \u017ee, \u010de je mo\u017ena,\u00ab pripomni Borges v neki opombi. Vse, kar je mo\u010d ustvariti, tako \u017ee je.<\/p>\n\n\n\n

\u010clovek v resnici ne more ve\u010d ustvarjati in se v tem ustvarjanju pristno izra\u017eati. Svet vseh svojih mo\u017enosti je pozunanjil in izgubil nadzor, da zdaj nad njim bdi kot nekak\u0161en Bog, od katerega si ve\u010djega ni mo\u010d ve\u010d zamisliti, saj v sebi vsebuje vse. Umetnost je tako lahko le \u0161e jalovo ponarejanje. Komaj napi\u0161em Don Kihota<\/em> svojega \u010dasa, ugotovim, da je bil \u017ee tiso\u010dkrat napisan in tiso\u010dkrat prebran. Ker mi je bilo odvzeto zado\u0161\u010denje sleherne izvirnosti, na katero sem upal v svoji svobodi, in ker me v hrupu tudi sicer nih\u010de ve\u010d ne sli\u0161i, tudi jaz obupam. Ustvarjalni akt se ne more ve\u010d realizirati, ker je prese\u017enost, ki jo obljublja vzgib edinstvenosti mojega izra\u017eanja, vselej predvidena in tako vnaprej prese\u017eena. Brez diha ostanem, \u0161e preden sem ga zajel. Govorim, vendar ne morem ni\u010d ve\u010d povedati. Zakaj bi potem sploh \u0161e posku\u0161al? Obnemim.<\/p>\n\n\n\n

Walter Benjamin je v spisu Umetnina v \u010dasu, ko jo je mogo\u010de tehni\u010dno reproducirati<\/em> (1939) opisoval posledice, ki jih za umetnost prina\u0161a moderna tehni\u010dna reprodukcija: ta umetnino iztrga iz konteksta njene tradicije in zgodovine, iz pristne, enkratne materialne bivajo\u010dnosti v njenem tukaj in zdaj. Vse to v ponaredku odpade. Umetnina izgubi svojo \u201cavro\u201d, svojo avtoriteto, svojo te\u017eo. Ko jo napravi umetna inteligenca, pa ni\u010d od tega niti ne nastane. \u201cUmetnine\u201d nastajajo v brezkrajnem brez\u010dasju, same od sebe in same zase, zaradi nikogar drugega, ki bi jih s svojim namenom in sotvarjem napolnil s smislom. Uresni\u010dilo se je, kar je napovedoval Paul Val\u00e9ry: sprememba tehnike umetnosti je spremenila cel njen pojem. Umetnine ni\u010desar ve\u010d ne izra\u017eajo. Ostane jim samo \u0161e prakti\u010dna funkcija v slu\u017ebi prakti\u010dnih mno\u017eic.<\/p>\n\n\n\n

To pa ne prina\u0161a posledic samo za umetni\u0161ko ustvarjalnost. Kajti kaj se zgodi z znanostjo in z vso na\u0161o vednostjo? Umetna inteligenca je v zgolj \u0161estih urah \u00bbnaumila\u00ab formule za \u0161tirideset tiso\u010d novih kemijskih oro\u017eij. Zdravila, ki jih je izumila, so \u017ee v prvih fazah testiranja. Pomaga nam odkrivati nove planete. Gromozanske ena\u010dbe razre\u0161i v milisekundah.<\/p>\n\n\n\n

\u0160e huj\u0161e bodo posledice za humanistiko. Na tem podro\u010dju so tipi\u010dne razprave, v katerih u\u010denjaki previdno primerjajo izjave razli\u010dnih virov, ki so jih izbrali iz \u017ee zdaj neobvladljive literature. Tak\u0161no primerjalno delo zahteva leta, celo desetletja izobra\u017eevanja in prebiranja, pri \u010demer se pomembni viri vedno znova izmuznejo smrtnemu pogledu. \u017de o ne\u010dem tako specifi\u010dnem, kot je na primer prispodoba babi\u0161tva v Platonovih dialogih, je na voljo toliko literature, da bi moral zadevo prou\u010devati leta. \u0160e desetkrat toliko je bilo napisanega o temi pri\u010dujo\u010dega eseja samo v zadnjih letih.<\/p>\n\n\n\n

Misel na to neobvladljivo nalogo mi vzame sapo in upanje, da bi o temi na koncu sploh mogel \u0161e kaj povedati \u2013 in \u010de bi mi za trenutek uspelo, bi v istem trenutku, ko bi to spoznanje upredmetil, ugotovil, da je njegovo mesto v svetu \u017ee zasedeno. Umetna inteligenca lahko isto delo opravi v nekaj pi\u010dlih sekundah in me ob svoji procesorski nadmo\u010di z lahkoto prekosi tudi v izvirnosti. V senci tega novega razvoja se bo humanisti\u010dno delo zdelo kot arbitrarna jezikovna igra, ki kot taka \u010dloveka ne potrebuje.<\/p>\n\n\n\n

V ozadju pa se bo temeljito spremenilo celo pojmovanje humanisti\u010dne vednosti. Doslej je bila sestavljena iz za\u010dasnih interpretacij, razlag razli\u010dnih ljudi, ki so nastajale v skupnostnem procesu analize in sinteze, brez eksperimentalne preverljivosti ali drugih opor naravoslovne metodologije. Po sami naravi je humanistika izkazovala pe\u010dat svoje pristranskosti, ker je bila izdelek \u010dlove\u0161kega subjekta za<\/em> \u010dlove\u0161kega subjekta. \u00bbResnici\u00ab smo se lahko skozi to kresanje razlag in mnenj pribli\u017eevali le asimptoti\u010dno, vendar nam je ta brezkon\u010dna pot dajala tudi smisel in zadovoljstvo.<\/p>\n\n\n\n

Z umetno inteligenco se \u010dudoviti kontrapunkt izpoje. \u010clovekove kulturnozgodovinske tvorbe, od umetnin, jezikov, filozofije do zgodovine, okostenijo v objektivna dejstva, v \u00bbnaravne vrste\u00ab, kakr\u0161ne so kemijske formule in fizikalni zakoni. Po novem jih je mo\u017eno, denimo s pogostnostjo pojavljanja ali korelacijami enot, izmeriti, kvantificirati. Toda medtem ko bitnosti, ki jih meri naravoslovje, obstajajo same na sebi, objektivno in od nas v ve\u010dji meri neodvisno, so na\u0161e duhovne stvaritve le minljivi poskusi \u010dlovekovega samoustvarjanja in samorazumevanja, ki nima nobenega absolutnega temelja ali konca. So nekaj subjektivnega, relativnega, zgodovinskega.<\/p>\n\n\n\n

S tem ko jih algoritem na naklju\u010dni to\u010dki zgodovine razgradi in poenostavi na \u0161tevilske, statisti\u010dne odnose, ko lahko doume in reproducira njihovo logiko ter tako v neskon\u010dnost iz\u010drpa vse njihove variacije, ga dobijo. \u010clovekova kultura in vsa vednost, do katere je mislil, da prihaja, sta svoj vrh na\u0161li zunaj njega in ju je neodvisno od njega mo\u010d zajeti ter izpeljati do poslednjega sklepa, in to s povsem abstraktno, raz\u010dlove\u010deno matematiko. Subjektivnost se je osvobodila subjekta, v\u00e9denje vede\u017ea. Heglov duh je pri\u0161el do samega sebe.<\/p>\n\n\n\n

Poglejmo konkretne posledice: \u010cemu bi se \u010desar koli u\u010dili, ko je pa vsa pretekla in prihodnja vednost pravzaprav \u017ee dose\u017eena in, kolikor je potrebujemo, dostopna na priklic? \u010cemu otrokom razbijamo glave z matematiko, \u010de so najte\u017eji problemi za umetno inteligenco \u017ee re\u0161eni? \u010cemu jih u\u010dimo pravopisa, ko jim kmalu pisati ne bo treba, \u010demu jim vbijamo dejstva v glavo, ki jih je \u017ee tako prepolna in po njih ne bo nikoli segla? Namesto geografskega znanja nas po svetu tako ali tako vodi Google Maps, jezike za nas govori DeepL, vrata, rolete in lu\u010di upravlja Alexa \u2026 Svoje odlo\u010ditve, svoje preference, svoje po\u010dutje, vse svoje du\u0161evne procese smo raztegnili in premestili \u201cv svet\u201d do te mere, da je v nas od njih ostala le \u0161e neznatna usedlina.<\/p>\n\n\n\n

Pu\u0161\u010dava stvarnega<\/h2>\n\n\n\n

Radovednost je postala pre\u017eivitveno nepotrebna in bivanjsko nesmiselna. Ni\u010d ve\u010d mi ni treba vedeti in ni\u010d ve\u010d ne morem vedeti. Lahko le spet zaupam vi\u0161ji sili, v veri, da namesto mene ve nekdo drug \u2013 da se lahko prepustim \u00bbbo\u017eji previdnosti\u00ab umetne inteligence. \u00bbNe skrbite za svoje \u017eivljenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli,\u00ab pravi Matej v svojem evangeliju. \u00bbNe skrbite za jutri, kajti jutri\u0161nji dan bo skrbel sam zase.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Tehnologi za jutri\u0161nji dan skrbijo vedno bolj neposredno. Nove Applove slu\u0161alke bodo filtrirale zvoke okolja: tiste, ki naj bi jih bilo treba sli\u0161ati, recimo zvok bli\u017eajo\u010dega se kolesa ali avtomobila, bodo prepustile, \u00bbnepomembnih\u00ab zvokov, hrupa ljudi in \u00bbptic neba\u00ab, ki bi motili na\u0161o glasbo, pa ne. Tako se bomo lahko sprehajali v miru in varnosti obenem \u2013 v bla\u017eeni nevednosti. Kako bla\u017eena bo \u0161ele, ko bodo slu\u0161alke v roke dobili cenzorji!<\/p>\n\n\n\n

Slu\u0161alke pa so zgolj za\u010detek. Isto \u00bbhumanisti\u010dno\u00ab tehnolo\u0161ko podjetje nam ponuja augmented reality<\/em> o\u010dala, s katerimi pred o\u010di in pred stvarnost postavimo vizualni digitalni vmesnik. Ko bomo zoomali<\/em>, bodo ljudje v vseh treh dimenzijah stali pred nami \u2013 z enim zamahom pa bodo tudi izpuhteli! O, koliko slaj\u0161e bo zdaj odpraviti neljube sodelavce \u2026 Steve Jobs je dejal, da v \u00bbApplovi DNK tehnologija ni dovolj \u2013 \u0161ele tehnologija, poro\u010dena s humanistiko, bo dala rezultate, ob katerih bodo na\u0161a srca zapela\u00ab. Morda tehnologi zato s pametnimi urami poslu\u0161ajo na\u0161a srca, v mo\u017egane vstavljajo \u010dipe in dekodirajo na\u0161e misli \u2013 ali pa da bi videli, ali srca sploh \u0161e bijejo, ali mo\u017egani sploh \u0161e mislijo.<\/p>\n\n\n\n

Uresni\u010duje se tista znana bojazen, da bomo postali sredstva svojih sredstev. Tehnolo\u0161ki napredek je, kot pravi Hans Jonas v eseju Towards a Philosophy of Technology<\/em> (1978), neko\u010d temeljil na po\u010dasnem usklajevanju sredstev s cilji. Izziv je torej bil izdelati in pogosto \u010disto slu\u010dajno izumiti sredstva, le kolikor smo jih potrebovali, da bi kaj dosegli ali si kaj olaj\u0161ali. Dose\u010di je bilo treba nekak\u0161no ravnovesje med enim in drugim, izumljati po potrebi in meri \u010dloveka.<\/p>\n\n\n\n

Danes je dinamika povsem druga\u010dna: sredstva, ki jih izumljamo, sama postavljajo nove cilje in se sama s sabo razmno\u017eujejo v neskon\u010dnost. Kdo bi si v antiki predstavljal, da bomo neko\u010d imeli potrebo po tem, da v kavarni dostopamo do interneta? Ali da bomo potrebovali ra\u010dunalnik, da bi glasbo napravil naravno? Ne le to: ljudje, ki smo si te cilje postavljali in zato izumljali sredstva, smo po novem podrejeni ciljem svojih sredstev, na lastne pa pozabljamo. Smoter na\u0161ega delovanja ni ve\u010d \u010dlovek na sebi, temve\u010d je \u010dlovek sredstvo re\u010di. \u010clovek ni ve\u010d mera svojega sveta, kot je rekel Protagora, temve\u010d je to tehnologija. \u010cloveka-stroja po\u017eira stroj: ideologija tehnolo\u0161kega sveta, ki je zrastla iz samozavestnega antropocentrizma, je postala kanibalisti\u010dna. Pri tem pa je, kot pi\u0161e Walter Benjamin, \u201c\u010dlovekova samoodtujitev dosegla tisto stopnjo, ki dopu\u0161\u010da, da lastno uni\u010denje do\u017eivlja kot prvovrsten estetski u\u017eitek\u201d.<\/p>\n\n\n\n

Res je, da se je \u010dlovek s podobnimi preoblikovanji dru\u017ebe \u017ee soo\u010dal od agrarne do industrijske revolucije. Toda \u0161e nikdar niso bila preoblikovanja tako bliskovita in tako neobvladljivo nerazumljiva. Posledice agrarne reforme so se razpr\u0161ile na tiso\u010de let, industrijske na dobro stoletje. Revolucija umetne inteligence pa na\u0161o resni\u010dnost, tako zunanjo kot notranjo, preoblikuje v \u017eivo.<\/p>\n\n\n\n

Prijatelj mi je pripovedoval, kako se je sprehajal ob reki in zagledal tri kamne, nalo\u017eene drug na drugega. Porajala so se mu vpra\u0161anja: Ali je to delo narave ali \u010dloveka? Ali gre za naklju\u010dje fizikalnih zakonitosti, ki same po sebi nimajo nobenega prese\u017enega smisla ali pomena, kolikor ga ne vna\u0161amo ljudje? Ali pa jih je nemara postavilo neko bitje s svojimi mislimi in nameni, ki je \u017ee s tem preprostim dejanjem \u017eelelo nekaj povedati in je s tem tudi zares povedalo nekaj o sebi? Dokler ne poznam odgovora na izhodi\u0161\u010dno vpra\u0161anje, je kamniti stolpec v nekem nevzdr\u017enem vmesnem prostoru med pomenljivim in praznim, med smislom in nesmislom, med smotrnostjo in naklju\u010dnostjo. \u010clovek je re\u010dem zmeraj sku\u0161al priti do dna in jim najti mesto v redu sveta, najsi si jih je podredil in si jih posvojil ali pa jih je predal v varstvo bo\u017eanstev.<\/p>\n\n\n\n

V takem nedolo\u010denem vmesnem prostoru se bo kmalu zna\u0161la vsa na\u0161a stvarnost. Z inteligentno digitalnostjo bo pre\u017eeta in v njej hkrati poustvarjena do te mere, da bomo izgubili stik s tistim, kar sploh poustvarja. Borges v enoodstav\u010dni zgodbi O natan\u010dnosti v znanosti<\/em> (1946) pi\u0161e, kako so v neimenovanem cesarstvu kartografi izdelali zemljevid, ki je bil tako natan\u010den, da je moral biti do stvarnega sveta v razmerju ena proti ena. Ko so videli, da je tak zemljevid pravzaprav neuporaben, so ga pustili, da propade. Ali kot v romanu Sylvie and Bruno<\/em>, ki je Borgesa navdihnil, zapi\u0161e Lewis Carroll: \u00bbZdaj kot zemljevid uporabljajo samo pokrajino in zagotavljam vam, da u\u010dinkuje prav tako dobro.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Pierre Baudrillard v Simulaker in simulacija<\/em> (1981) to zamisel obrne na glavo: tisto, kar pustimo propasti v \u00bbpu\u0161\u010davi stvarnega\u00ab, je pravzaprav resni\u010dnost. Ostane samo \u0161e zemljevid, ki ga kartografi ne znajo ve\u010d razlo\u010diti od stvarnosti, ki jo je neko\u010d mapiral. \u0160e ve\u010d: zemljevidi, simulakri in simulacije stvarnost za\u010dnejo predhajati, dokler je naposled ne izpodrinejo. Zna\u0161li smo se v hiperresni\u010dnosti, ki je tisto resni\u010dnost, ki jo je najprej le podvojevala, zamenjala kot pristnej\u0161a. Najhuj\u0161e pa je, da v njej nimamo mesta.<\/p>\n\n\n\n

Knjiga, napisana tam zgoraj<\/h2>\n\n\n\n

V \u00bbpu\u0161\u010davi stvarnega\u00ab je propadanju prepu\u0161\u010den tudi \u010dlovek, ki je z digitalno transcendenco za\u010drtal samorasto\u010di maksimum, ki ga ne more ve\u010d dose\u010di, saj je ta zmeraj korak pred njim. Umetniki te dni bojazljivo oprezajo za novicami o novih preskokih v algoritmi\u010dni generaciji, ki bi razveljavili njihov poklic. Nazadnje se je pojavila Sora, ki iz slik z lahkoto napravi animirane posnetke. YouTube jih je \u017ee poln. Mnogi se nad tarnajo\u010dimi umetniki zmrdujejo, \u010de\u0161 da jim gre tako ali tako samo za njihove osebne interese, za slu\u017ebe, za hobije, da pa bodo prihajajo\u010de izbolj\u0161ave kakovosti \u017eivljenja odtehtale te \u00bbrastne bole\u010dine\u00ab. A vendar se tudi ti skrivoma bojijo, kdaj se bo na rabljevem spisku zna\u0161lo tudi njihovo ime.<\/p>\n\n\n\n

Skrbi umetnikov niso le sebi\u010dne in niso le gmotne. So univerzalne in eksistencialne. Literarna iz\u010drpanost, s kakr\u0161no so se soo\u010dali postmodernisti\u010dni pisatelji, ker da je bilo v umetnosti \u017ee vse povedano, postaja bivanjska iz\u010drpanost vseh nas. Kar je lahko ustvarjeno, bo \u017ee ustvarjeno, kar je lahko mi\u0161ljeno, bo odmi\u0161ljeno, kar je lahko storjeno, pa bo storjeno. Za vpra\u0161anjem, kaj neki v takem svetu po\u010deti in \u010demu, se skriva \u0161e globlje vpra\u0161anje, kaj lahko iz sebe sploh \u0161e naredim, kar mi bo dalo vrednost in razlog, da \u017eivim. S \u010dim naj osmislim svoje \u017eivotarjenje? H kateremu smotru naj se zave\u017eem, da bom zanj zjutraj vstajal, h kateremu cilju, da bom po njem hrepenel?<\/p>\n\n\n\n

Odgovor, na katerega namiguje trenutna miselnost, je preprost: stremimo lahko k sre\u010di, k ugodju, k u\u017eitku kot edini preostali meri popolnosti \u010dlovekovega \u017eivljenja, ki bo kmalu prav tako poenostavljena na nevrobiolo\u0161ko konstanto. Ni\u010d ve\u010d se ne bo treba izzivati, ni\u010d ve\u010d se presegati in z vpra\u0161anji izgubljati v globine; odgovor bo na voljo v plitvini, po njem bo treba le se\u010di. Z bohotenjem tehnologij in politik \u00bbindustrije sre\u010de\u00ab nam bo sistem pri tem vedno radodarneje pomagal. V tem procesu bo umetna inteligenca odigrala klju\u010dno vlogo in kmalu bomo jutri\u0161nji dan kot Diderotov Fatalist Jacques in njegov mojster<\/em>prepustili knjigi, ki je napisana tam zgoraj.<\/p>\n\n\n\n

Kam gremo? Ker bo ustvarjalno, duhovno delo razvrednoteno, bo ljudem najprej ostalo samo \u0161e fizi\u010dno garanje, ki ga zaradi finomotori\u010dnih zahtev roboti zaenkrat ne bodo mogli opravljati. Namesto belih ovratnikov pisarni\u0161kih delavcev si bomo spet nadeli modrino zidarjev, vodovodarjev in frizerjev. Te artes mechanicae<\/em> bodo \u010dloveka telesno iz\u010drpale ali vsaj zamotile, da mu ne bo ostalo ne \u010dasa ne volje, da bi se z duhovnim sploh \u0161e \u017eelel ukvarjati. Za kriti\u010dno umetnost ali misel, ki lahko spe\u010dega predrami, terja pa od njega zdaj razvrednoteno radovednost, izobrazbo in dru\u017ebeni anga\u017ema, se v obilici pornografske zabave in varnosti doma\u010de, apoliti\u010dne intime skoraj gotovo ne bo odlo\u010dal.<\/p>\n\n\n\n

Pod krinko tehnokracije, ki se bo izkazala za u\u010dinkovitej\u0161o obliko vladavine, se bo meja med korporacijami in politi\u010dnimi strankami polagoma zabrisala. \u201cTisti malo\u0161tevilni sre\u010dne\u017ei, ki bodo vpleteni v kakr\u0161no koli ustvarjalno delo, bodo resni\u010dna elita \u010dlove\u0161tva, zakaj samo oni bodo lahko po\u010deli kaj ve\u010d kot slu\u017eili stroju,\u201d je v dobri veri zapisal Asimov. Ta elita, ki si bo lastila \u201custvarjalne\u201d tehnologije prihodnosti, se bo kopala v vse ve\u010djih kupih denarja in kopi\u010dila dru\u017ebeno mo\u010d, da bo naposled, tako kot v filmu Ne glej gor<\/em>, odrejala politi\u010dne odlo\u010ditve. Pri tem se bo vedno manj ozirala na ljudi. Algoritmi se bodo namre\u010d znova in znova izkazali kot zanesljivej\u0161i; podjetja, ki mened\u017eerske kadre zamenjujejo z umetno inteligenco, \u017ee danes ugotavljajo, da se izbolj\u0161ujeta tako zadovoljstvo kot produktivnost zaposlenih.<\/p>\n\n\n\n

A obenem to pomeni, da bo ta ista elita \u2013 tako kot Platonov tiran \u2013 izgubljala stik z vsem \u010dlove\u0161kim in \u010dlove\u010dnim, kar bi se ji lahko zoperstavljajo, jo izzivalo in zahtevalo priznanje. Poznala bo le \u0161e priklic in ukaz. Naposled se bo kot kak deisti\u010dni prvi gibalec iz sveta povsem izvzela in ga z varne razdalje samo \u0161e motrila, kako se ravna po totalitarni logiki \u00bbnjenih\u00ab algoritmov, dokler ne bo tudi ona vnebovzeta v ve\u010dnost ni\u010del in enk, v katerih manifestacijah jo bodo ljudstva prihodnosti iskala kot novega boga.<\/p>\n\n\n\n

Kaj naj storim?<\/h2>\n\n\n\n

Edini na\u010din, da se zoperstavim temu distopi\u010dnemu toku, se mi zdi vztrajati v vsem tistem, kar me dela \u010dlove\u0161kega, v tistem prostoru, v katerem mi umetna inteligenca okrog vratu za\u010denja ovijati roke: v prostoru svoje lastne, \u010detudi subjektivne, zato pa neodtujljive svobode, ki jo morem in moram izra\u017eati z vsakim \u017eivim dejanjem. Samo izhajajo\u010d iz odprtosti svoje notranjosti \u0161e lahko odkrivam svoj smisel in svojo vrednost.<\/p>\n\n\n\n

Toda kako naj o tem prepri\u010dam druge? \u010ce mi ne bo uspelo, jih kmalu ne bom ve\u010d mogel dohajati. Moje stvaritve ne bodo mogle tekmovati z nepojmljivo ustvarjalnostjo umetnih permutacij. Najprej jim bo strmoglavila tr\u017ena vrednost. Zatem jih bo zapustilo poslednje ob\u010dinstvo, ki bo zrna nevede zamenjalo s plevami. Moje misli se bodo sproti izkazovale kot \u017ee povedani ponaredki, zato ne bo nobenega razloga, da bi jih kdo mislil z menoj in zame, da bi jih izrekel. Ali ne bi mogla tudi tega teksta z nekaj navodili (bolje) napisati tudi umetna inteligenca? ChatGPT, mi lahko predlaga\u0161 zanimiv o\u010drt za esej o nevarnostih umetne inteligence? ChatGPT, ali je Steve Jobs kaj rekel o povezavi humanistike s tehnologijo? Medtem ko ste me brali, je na internetu vzniknil ducat prav tak\u0161nih zapisov, br\u017ekone s prav istimi miselnimi potmi, nekateri v celoti generirani z umetno inteligenco, nekateri izpod peres nas, poslednjih don kihotov.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce se ne bom podredil temu novemu na\u010dinu \u017eivljenja, bom tudi jaz postal kot Cervantesov romanti\u010dni junak in vse moje \u017eivljenje le fosil, ki si ga bodo drugi ogledovali, kot si ga nekateri ogledujejo \u017ee zdaj: kakor da je v muzeju, zunaj koraka s \u010dasom. Hkrati me bodo ovijale tiso\u010dere tan\u010dice la\u017ei in hiperresni\u010dnih neresni\u010dnosti, ki jih bodo tkali vsi tisti, ki bodo nova pravila hote ali nehote sprejeli. Brodolomec bom sredi neznanega in negotovega vztrajal v samem sebi, ker bom lahko edinole skozi sebe \u0161e pogledal v stvarnost in si postavljal tista klju\u010dna Kantova vpra\u0161anja: Kaj lahko vem? Kako naj \u017eivim? Kaj lahko upam?<\/p>\n\n\n\n

Da bom lahko \u017eivel, da kot Borgesovi obupani knji\u017eni\u010darji iz tega Babilona ne bom sko\u010dil v brezno, mi ne bo preostalo ni\u010d drugega kot to, da se vse to spra\u0161ujem, kot to, da ostajam radoveden \u2013 ker \u017eelim vedeti, ker \u017eelim \u017eiveti, ker \u017eelim upati. V tej tvegani odprtosti v svet, v \u017eivljenje in vase je poslednje zato\u010di\u0161\u010de moje \u010dlove\u0161kosti in svobode. Tega mi umetna inteligenca ne more, ne sme vzeti. Nikoli ne bom mogel pozabiti vsega, kar ve ona, nikoli ne bom imel vpra\u0161anj za vse odgovore, ki mi jih lahko poda, nikoli ne bom znal ponarediti vsega, kar ustvari. Filozof, pravi Sokrat v Platonovem Simpoziju<\/em>, vendar ni modrec, kajti modrec, tako kot bog, tako kot duh raztele\u0161ene inteligence, modrost \u017ee ima. Filozof pa po modrosti hlepi, ker je sam nima, le rad bi jo imel.<\/p>\n\n\n\n

Tako lahko tudi jaz, ki nisem moder, ki pa modrost \u017eelim, vztrajam na samotnem otoku: ker \u017eelim pisati sonete, slikati morja in sli\u0161ati ptice neba, ker \u017eelim vedeti, zakaj Sonce vzhaja in zakaj zahaja, tudi \u010de jutri ve\u010d ne bo, ker \u017eelim sam oditi od doma in se na poti domov izgubiti, ker \u017eelim z mrtvimi jeziki \u017eive nagovoriti. Ker sem jaz tisti, ki je \u010dlovek. In lahko samo upam, da bo\u0161 tudi ti.<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

V reviji Sodobnost je iz\u0161el moj esej Namesto koga, ki je bil nominiran za nagrado istoimenske revije za najbolj\u0161i esej leta 2024. S politiko in vojskovanjem se moram ukvarjati zato, da se bodo lahko moji sinovi posve\u010dali matematiki in filozofiji. Moji sinovi pa se bodo morali u\u010diti matematike in filozofije, da se bodo lahko njihovi sinovi posve\u010dali […]<\/p>","protected":false},"author":1,"featured_media":4570,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"inline_featured_image":false,"advanced_seo_description":"","jetpack_seo_html_title":"","jetpack_seo_noindex":false,"_vp_format_video_url":"","_vp_image_focal_point":[],"_jetpack_memberships_contains_paid_content":false,"footnotes":"","jetpack_publicize_message":"","jetpack_publicize_feature_enabled":true,"jetpack_social_post_already_shared":true,"jetpack_social_options":{"image_generator_settings":{"template":"highway","default_image_id":0,"font":"","enabled":false},"version":2}},"categories":[13],"tags":[96,97,98,42,65,91,92,93,94,95],"class_list":["post-4569","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-eseji","tag-hans-jonas","tag-antropologija","tag-kapitalizem","tag-politika","tag-umetnost","tag-umetna-inteligenca","tag-tehnologija","tag-stroji","tag-futurizem","tag-walter-benjamin"],"jetpack_publicize_connections":[],"jetpack_featured_media_url":"https:\/\/i0.wp.com\/privid.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/461750635_10235367957525867_7493656188647580860_n-2.jpg?fit=2048%2C2048&ssl=1","jetpack_shortlink":"https:\/\/wp.me\/pdh6Hw-1bH","jetpack_sharing_enabled":true,"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4569","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=4569"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4569\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":4716,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4569\/revisions\/4716"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/4570"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=4569"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=4569"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/privid.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=4569"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}