Nulti pacient

Z zasedbo smo objavili nov single, Nulti pacient, satira na trenutne epidemične razmere.

ZASEDBA: Matjaž Balažic, harmonika in glas; Luka Herman Gaiser, kontrabas; Samo Ivačič, klavir in glas; Timi Krajnc, klasična in električna kitara

Prisluhnite tudi na Apple Music, Spotify.

Odkar po deželi raja Tisti-ki-ga-ne-smemo-imenovati, sem si že večkrat zaželel, da bi na temo njegovih okoliščin napisal nekaj globokoumnega. Šest let dešifriranja komaj berljivih tekstov že stoletja izumrlih bradatih starcev te napolni z nečimrnostjo, češ da pa zdaj svet res razumeš. Toda vsakič ko sem začel tipkati, sem se zalotil — in so me bližnji bralci zalotili —, da pišem v jezi, da pišem prelevo in predesno hkrati, da bi me narobe razumeli ti ali oni, da bi se v izogib zavajanju želel poučiti o vsem možnem, od nevromolekularne astrobiologije do subatomarnega horoskopa. In na koncu sem ugotovil, da življenja vendarle ne razumem dovolj, da bi o njem upravičeno pametoval.

Sedanjost je zmeraj v naši slepi pegi, plaha in izmuzljiva. Ko se vsake toliko javi kak filozof, da bi analiziral naš zgodovinski moment, nemalokrat spušča generične puhlice, ki so praktično identične antičnim jadikovanjem nad stanjem družbe in ne povedo nič zares novega. Kakor da bi te slonokoščeno “gledanje z vidika večnosti” naredilo nedovzetnega za resničnost, ki je ne moremo videti v perspektivi, potrebni za dobro analizo.Že v Platonovi Državi, denimo, srečamo strašno aktualne prispodobe za dandanašnjik. Zver in krotilec zveri, ki oba mislita, da krotita drugega. Ladja, katere “mornarji se med seboj prepirajo glede krmarjenja, ker vsak misli, da mora on krmariti, ne da bi se kdo od njih kadar koli izučil v tej veščini”, lastnik ladje pa “po velikosti in moči presega vse na ladji, a je naglušen, precej slabo vidi in prav tako o pomorstvu ve le malo” [488b].

Moj žurnalistični projekt tako ni in ni mogel najti svojega prava. Edini način, da si osmislim svet, ki ga poleg jalovega filozofiranja poznam, je umetnost. A angažirana umetnost mi je bila zmeraj tuja. Preden jo je epidemija pokosila, se mi je zdela scena vse polna modernizmov, ki so “prevpraševali” to ali ono “perečo družbeno problematiko”. Če delo ni bilo v službi neke aktivistične ideje, si včasih malodane ni zaslužilo naziva umetnost, kakor začasa socrealizma.

V svojih “umetninah”, kakršne že pač so, se skušam izogniti aktivističnim ambicijam, ker se zanje ne čutim poklican. Ne bom se pretvarjal, da z njimi karkoli “prevprašujem”, kaj šele rešujem. V Aristotelovem duhu je zame umetnost nič več in nič manj kot poustvarjanje življenja. Zrcali ga v vseh pravilnostih in nepravilnostih, krivinah in ravninah tako sveta samega kot zrcala, v katerem se odseva. Če je zato politična ali esteticistična, komična ali tragična, konkretna ali abstraktna, resnična ali izmišljena, to ni odraz neke absolutne resnice ali kake globoke agende, temveč pač določenega, minljivega gledišča.

Nulti pacient, ki ga zdaj v malce uradnejši obliki postavljam v svet, ozaljšanega z muziciranjem štirih vrhunskih glasbenikov, ki so moje pesmi bili pripravljeni posvojiti, in s pomočjo internetov realizirati vsaj delček našega projekta, ki je zaradi situacije zastal, zato ni nič več kot to: je odsev te dobe skozi moje čudaško, deformirano zrcalo. Vsakemu bo povedal svoje — ali nič.